Etikete so različnih dimenzij:

Krajša podolgovata, ki paše na 100 ml PET lonček,
daljša podolgovata, ki paše na 200 ml PET lonček,
pravokotna, primerna tako za večje, kot tudi manjše stekleničke,
majhna kvadratna nalepka za tubice za balzame za usta,
ter okrogla nalepka, ki je primerna za pokrove PET lončkov, za vrh Kilner lončka, lepo pa se poda tudi kot nalepka za milo.

Vse etike so v eni datoteki (Microsoft Word), vsaka je v obliki slikovne png datoteke, ki jo enostavno skopirate v poljuben program za oblikovanje. Lahko pa napise vstavite kar s pomočjo okvirčka z besedilom v programu Word. Če boste tiskali veliko etiket naenkrat, vam svetujem nakup A4 etiket oz. nalepk. Na eno stran natistine vaše končne etikete, nato pa jih izrežete. Tisk okroglih nalepk je najlažji, če uporabite posebne pole z že izrezanimi etiketami (na primer Zweckform Avery). Če vam oblikovanje s pomočjo računalika ni najbolj pri srcu, pa lahko etikete natisnete brez napisov in v prostorčke ročno napišete besedilo.

Pa še namig za konec: da bodo vače nalepke bolj odporne na mokroto ali maščobo, jih pred lepljenjem na lončke prelepite s prozorno samolepilno folijo 🙂

Takole, v spodnja polja vpišite svoje podatke in na vaš e-naslov boste prejeli povezavo do datoteke z nalepkami. Veselo na delo! 🙂

Pogoji prenosa datotek

The post Brezplačne etikete za domačo kozmetiko appeared first on Kremica.

Metoda čiščenja obraza z oljem (ang. oil cleansing method) je po svetu dobro poznana in priljubljena. Zahvala priljubljenosti gre predvsem temu, da je čiščenje z oljem zelo nežno, primero za vse tipe kože ter učinkovito pri odpravljanju kožnih nevšečnosti, kot so akne, ogrci in podobno. Dodaten bonus pa je to, da lahko čistilno olje enostavno izdelate sami doma in ga prilagodite svoji koži. Olje je 100% naravno, brez konzervansov, barvil in umetnih dišav.

Na prvi pogled se zdi čudno, da bi kožo na obrazu čistili z oljem, sploh pri težavah s pretiranim maščenjem kože. Pa tudi navajeni smo na izdelke ki vsebujejo vodo in se po navadi penijo – čistilne pene, mleka in losjoni. Vendar pa je logika za uporabo čistilnega olja  zelo trdna – “podobno se topi v podobnem”. Zamašene pore in ogrci so sestavljeni iz kožnega sebuma, ki je topen v maščobi. Pri čiščenju z oljem pore nežno odpremo in nečistoče raztopimo, brez da bi kožo pri tem izsušili, kot to delajo agresivnejša čistilna sredstva. Zaradi tega čistilno olje tudi uravnava nivo maščobe na koži – suhi koži pomaga proti premalo maščobe, na mastni koži pa zavira pretirano mastenje. Tako je res idealno za prav vse tipe kože. Velik problem klasičnih čistilnih sredstev za kožo je ta, da s površine kože poleg nečistoč in ličil poberejo tudi kožno maščobo. Suh tip kože to občuti kot še večjo izsušenost in zategovanje po umivanju, mastna koža pa se na odvzeto naravno maščobo odzove tako, da še poveča proizvodnjo maščobe, kar posledično še poveča težave.

Ali metoda deluje?

Mnogi uporabniki, tudi sama sem med njimi, poročajo o uspešnosti metode čiščenja z oljem. Nekateri opazijo, da se prvi teden ali dva po začetku uporabe čistilnega olja stanje na koži malo poslabša. Tudi sama sem opazila malo več zamašenih por. Ampak po začetnem obdobju pa je koža ob rednem čiščenju z oljem lepa, na njej je bistveno manj ogrcev in zamašenih por.

Katera olja naj uporabim?

Na izbiro imate ogromno naravnih olj, tako da si lahko mešanico popolnoma prilagodite svoji koži. V osnovi velja, da glavni čistilni učinek olja da ricinusovo olje. Brez njega sicer tudi gre, vendar to priporočam le, če vaši koži ricinusovo olje res ne ustreza. Poleg njega po kombinirate še druga olja. Lahko naredite čisto enostavno mešanico ricinusovega in oljčnega olja, lahko pa si privoščite bolj razkošna olja.

Koliko ricinusovega olja?

Za suho kožo uporabite 10% ricinusovega olja ter 90% ostalih olj.
Za normalno in mešano kožo uporabite 20-25% ricinusovega olja in 75-80% ostalih olj.
Za mastno kožo uporabite 30% ricinusovega olja in 70% ostalih olj.

Katera olja za mojo kožo?

Za vse tipe kože s uporabimo ricinusovo olje, kot je opisano zgoraj.

Za suho kožo: oljčno olje, sončnično olje, avokadovo olje, mandljevo olje, olje pšeničnih kalčkov, arganovo olje, svetlinovo olje
Za mastno kožo: jojobino olje, riževo olje, olje grozdnih pešk, olje mareličnih jedrc
Za zrelo kožo: šipkovo olje, olje pšeničnih kalčkov, mandljevo olje, korenčkovo olje, arganovo olje, svetlinovo olje
Za občutljivo kožo: riževo olje, mandljevo olje, olje grozdnih pešk, olje mareličnih jedrc, jojobino olje, svetlinovo olje

Primer recepta za normalno do suho kožo z začetnimi znaki staranja:
20% ricinusovega olja
30% svetlinovega olja
25% olja pšeničnih kalčkov
25% šipkovega olja

Po želji lahko v mešanico olje dodate tudi do 2% eteričnih olj. Za normalno do suho kožo se pri meni  lepo obnese mešanica sivke, pomaranče, ylag ylanga in tropske verbene – deluje pomirjujoče in sproščujoče. Za aknasto in mastno kožo bi lahko dodali eterična olja sivke, čajeve mirte in limone. Za zrelo kožo so zelo primerna olja laškega smilja, kadilne bozvelije in mire.

Postopek čiščenja z oljem

Za čiščenje boste potrebovali še bombažne krpice ali frotiraste brisačke – za vsak dan eno.

1. Na obraz dobro vmasirajte mešanico čistilnih olj – količina za en do dva lešnika ponavadi zadostuje. Če odstranjujete tudi ličila, še dodatno vmasirajte na  naličene predele (oči), da se bodo dobro raztopila. Če nosite maskaro, boste po tem koraku malo spominjali na pando 🙂
2. Vzemite svežo krpico ali brisačko.
3. Dobro jo zmočite pod čim bolj vročo vodo.
4. Ožemite odvečno vodo in krpico položite na obraz – krpica naj bo vroča, vendar ne toliko da se opečete! Ta postopek bo odprl pore in omogočil globinsko čiščenje.
5. Ko se krpica ohladi, z njo nežno obrišite obraz.
6. Pri suhi koži je postopek zaključen, pri mastni koži pa lahko ponovno zmočimo brisačko, jo položimo na obraz ter ga potem obrišemo (olja ne nanašamo ponovno!). Večkrat ko ta postopek odpiranja por in brisanja ponovimo, več maščobe se odstrani z obraza. Tako je ponavadi enkrat dovolj za suho kožo, dvakrat za normalno in trikrat za mastno.
7. Po potrebi na obraz nanesite izbrano kremo.

Na začetku se postopek zdi zapleten in dolgotrajen, a ko postane rutina, se ga opravi en-dva-tri! 🙂

The post Čiščenje obraza z oljem – navodila in recepti appeared first on Kremica.

O nevarnosti sonca poslušamo in beremo že na vsakem koraku. Sončne opekline, pospešeno staranje kože in kožni rak so nevarne posledice pretirane izpostavljenosti UV žarkom. Zahvaljujoč porastu pojavnosti kožnega raka v medijih beremo le o negativnih učinkih sonca na ljudi. Pogosto pa se na pozitivne kar pozabi. Sonce je nujno za nastanek vitamina D, izboljšuje določene kožne težave (luskavica) ter pozitivno vpliva na naše razpoloženje.

Omenjeni učinki sonca izvirajo iz UV svetlobe. UV spekter valovanja lahko razdelimo na tri dele – UVA, UVB in UVC. UVC valovi (valovna dolžina 200 do 290 nm) Zemlje praktično ne dosežejo, saj se absorbirajo v ozonski plasti. UVB valovi (290 do 320 nm) se do neke mere absorbirajo v ozonski plasti, vendar pa jih mnogo doseže tudi površje Zemlje. Ti valovi so odgovorni za nastanek sončnih opeklin za porjavitev kože, za staranje kože in tudi za nastanek določenih vrst kožnega raka.  Povzročajo poškodbe predvsem zgornjih plasti kože. UVA žarki (320 do 400 nm) predstavljajo glavnino vsega UV sevanja, ki doseže Zemljo. Prodirajo globlje v kožo, kjer povzročajo pospešeno staranje in nastanek gubic.

UV žarki in njihovo prodiranje na Zemljo

Kljub temu, da na kreme za sončenje pomislimo v času poletja in počitnic ob morju, si je vredno zapomniti, da se poleti res močno poveča količina UVB žarkov, količina UVA pa je tekom celega leta enaka!

Sonce in njegovi učinki na kožo

Nevarni kemični filtri

Da bi se zaščitili pred negativnimi učinki sonca, ljudje uporabljamo kreme za sončenje. Če podrobneje pogledate sestavine povprečne kreme za sončenje, boste hitro ugotovili, da vsebuje t.i. kemične UV filtre. V INCI zapisu sestavin jih najdete pod imeni: oxybenzone, avobenzone, octisalate, octocrylene, homosalate in octinoxate. Ti filtri delujejo tako, da prodrejo v kožo (zato je potrebno kreme s kemičnimi filtri nanesti nekaj minut pred sončenjem) in tam absorbirajo UV žarke, ter tako preprečijo nastanek opeklin. Vse lepo in prav, vendar pa imajo kemični filtri in njihov mehanizem delovanja tudi negativno plat. Zaradi tega, ker delujejo v koži in ne na njeni površini, so sposobni dobro prehajati vrhnje plasti kože, nekatere raziskave so potrdile njihovo prisotnost v materinem mleku. Zaradi svoje kemične strukture so nekateri izmed njih tudi hormonski motilci. Ne nazadnje pa je sporen tudi njihov način delovanja. Ob absorpciji energije UV žarkov sproščajo proste radikale, ki imajo mnogo negativnih učinkov na kožo – od pospešenega staranja, nastanka gubic pa tudi to nastanka kožnega raka. Kemični filtri nas torej zaščitijo pred opeklinami, vendar za visoko ceno.

Varno na soncu

Kako torej postopati varno? Če se morate pred prehudimi sončnimi žarki nujno zaščititi s kremo, izberite takšno, ki vsebuje mineralne oz. anorganske UV filtre. Uporabljata se dva filtra – cinkov oksid (ZnO, zinc oxide) in titanov dioksid (TiO2, titanium dioxide). Mineralni filtri delujejo na površini kože, UV žarkov pa ne absorbirajo ampak jih odbijejo in razpršijo. Glavna slaba lastnost krem z anorganskimi filtri je, da po nanosu puščajo belo sled na koži.

Nano delci

V izogib beli obarvanosti kože po nanosu krem z mineralnimi filtri proizvajalci uporabljajo cinkov oksid in titanov dioksid v nano obliki. Gre za delce, katerih velikost je pod 100 nm. V taki obliki ne odbijajo svetlobe v vidnem spektru, po nanosu so popolnoma nevidni. Uporaba mineralnih filtrov v kozmetiki je relativno nova, tako da informacije o varnosti oz. nevarnosti pridobivamo sproti. Eden glavnih pomislekov pri uporabi nano delcev je ta, da bi lahko zaradi svoje majhne velikosti prehajali kožo ter se nalagali v telesu. Trenutne raziskave so pokazale, da temu ni tako. Nano delci kožo prehajajo v enaki meri kot ne-nano delci, v obeh primerih gre za zanemarljivo majhne količine. Res pa je, da to drži za zdravo in nepoškodovano kožo. Nanašanje na poškodovano kožo ni enako varno. Raziskave so pokazale tudi, da je največja težava nano UV filtrov njihova reaktivnost – so namreč bistveno bolj fotoreaktivni kot večji delci in na UV svetlobi sproščajo proste radikale, ki pa so za kožo vse prej kot blagodejni. Da se izognemo nastanku prostih radikalov, lahko izberemo nano UV filtre, ki so površinsko tretirani (ang. coated) s posebnimi sestavinami (po navadi gre za silikone), ki omogočajo lažje vmešanje mineralnega filtra v kremo ter zmanjšujejo nastanek prostih radikalov pod vplivom UV. Tudi na tem področje vsak dan prihajajo na plano nove informacije in nove raziskave, zato je težko podati zanesljivo sodbo o varnosti.

Problematika domačih krem za sončenje

Ker v trgovinah težko najdemo kremo, ki bi bila res naravna z le mineralnimi filtri, se marsikdo odloči, da bo kremo za sončenje izdelal doma. Cinkov oksid v prahu, ki je v ne-nano obliki, se dobi marsikje, za osnovo pa se lahko uporabi enostavno mazilo (olje + čebelji vosek). Hitro in učinkovito, kajne? Ne nujno! Proizvajalci krem za sončenje z mineralnimi filtri uporabljajo posebne aparature, ki omogočajo res dobro in enakomerno porazdelitev mineralnih delcev v kremi. Doma z ročnim mešanjem ali pa z mešanjem s paličnim mešalnikom takega rezultata enostavno ne moremo doseči. Delci cinkovega oksida pa so zelo nagnjeni k sprijemanju v skupke. Kaj to pomeni za domačo kremo za sončenje? Namesto da bi bil cink enakomerno porazdeljen po celi kremi, se sprime v drobne skupke (ki so s prostim očesom nevidni!) in po nanosu kože ne prekrije v celoti. Zaradi tega, kože tudi ne more zaščititi, mikro-skupki cinka pa lahko naredijo še več škode, saj na predele kože, ki niso prekriti s filtrom odbijajo sončne žarke. Kljub temu, da je izdelava domače kreme za sončenje zelo mamljiva (tudi sama sem jih izdelala kar nekaj), je to lahko zelo nevarno početje! Zagotovo varne so le kreme, ki imajo jasno označen SPF, ker za to označbo stoji laboratorijski test učinkovitosti kreme. Domače kreme v večini primerov testa ne bi prestale.

Kvalitetne kreme – naravne in z mineralnimi filtri

Pri nas se dobi le malo število primernih zaščitnih krem. Kvalitetna je Soleo Organics, na prodaj v mnogih spletnih trgovinah. Cenejša opcija je nakup v ZDA, kjer je kar nekaj izbire:
– Badger Balm: popolnoma naravna krema, brez dišav, obstaja tudi verzija z vonjem mandarine in vanilije, ter pudrasto obarvana krema
– Alba Botanica: ponuja mnogo različnih krem, tale je le z mineralnimi filtri in naravnimi sestavinami
– Godess Garden:naravna krema, obstaja več različnih velikosti in verzij

Je olje malinovih pešk idealna rešitev?

Zadnja leta se veliko bere o naravni zaščiti z rastlinskimi olji, predvsem olje malinovih pešk je pogosto omenjeno, včasih lahko preberemo celo, da nudi zaščito SPF 30. Ta informacija je popolnoma napačna! Za malinovo olje je bilo ugotovljeno, da absorbira UV žarke. Narejena pa ni bila prav nobena raziskava o dejanski SPF zaščiti kože. Samo podatek o absorbciji UV žarkov na žalost ne pove ničesar o dejanski zaščiti kože – lahko da pod vplivom UV žarkov sprošča proste radikale in s tem koži škoduje tako kot kemični filtri, lahko da na svetlobi in vročini ta lastnost hitro pojenja in olje kože ne ščiti več. Skratka, nobenih resnih podatkov o zaščiti kože še ni na voljo, zato je uporaba olja za zaščito pred škodljivimi učinki sonca igra na srečo.

Za konec – na kratko

• izberite kreme z mineralnimi filtri
• samo rastlinska olja niso primerna zaščita
• po kremah za sončenje posegajte takrat, ko se premočnemu sonce ne morete drugače izogniti
• domače kreme za sončenje niso nujno učinkovite in varne

The post Sonce, zaščita, kreme in nevarnosti appeared first on Kremica.

Pred nastopom industrijske revolucije so bili vsi kozmetični in lepotilni izdelki na bazi naravnih sestavin – mineralni pigmenti, naravni izvlečki in podobno. Od sredine prejšnjega stoletja dalje, ko je sinteza kemikalij v laboratoriju postala zelo enostavna, dostopna in poceni, pa kozmetične izdelke preplavlja tisoč in ena umetna sestavina. Seveda, ni vse, kar je umetno, tudi škodljivo ali nevarno, a ravno v ličilih najdemo ogromno vprašljivih sestavin.

Od kancerogenih, komedogenih (to so sestavine, ki mašijo kožne pore), dražečih in alergenih sestavin. Predvsem tekoče podlage so pravi koktajli! Ker vsebujejo vodo, potrebujejo prisotne konzervanse, ki izdelek ščitijo pred mikrobiološko okužbo. Da obdržijo želeno teksturo vsebujejo stabilizatorje in gostila. Zaradi lepšega vonja praviloma vsebujejo tudi umetne dišave, da pa je steklenička bolj polna, imajo pudri pogosto dodane t.i. »fillerje«, ki poskrbijo le za balast in večji volumen. Čisto na koncu seznama sestavin pa šele najdemo barvila, ki opravljajo bistveno nalogo – prekrijejo nepravilnosti in izenačijo ten kože.

Najbolj škodljive sestavine v ličilih

• Talc: poceni in dostopen »filler«, vpija vlago (glavna sestavina otroških pudrov). Lahko je kontaminiran z azbestom in posledično kancerogen.
• Mineralno olje: pridobiva se ga s pomočjo petrokemične industrije, pogosto je prisoten v tekočih podlagah za svilnat občutek. Kožo in njene pore popolnoma zapre in ji preprečuje dihanje.
• Konzervansi: sporni so predvsem parabeni zaradi povezave z nastankom raka ter konzervansi, ki sproščajo formaldehid (ti so: DMDM hydantoin, diazolidinyl urea, imidazolidinyl urea)
• Umetne dišave: sestavljene so lahko iz mnogih (tudi do 200) nedefiniranih sestavin, veliko jih je alergenih in močno dražečih.
• Bizmutov oksiklorid: pogosta sestavina mineralnih ličil, ker koži doda zdrav les. Sam po sebi sicer ni toksičen, vendar je lahko dražeč in povzroča rdečico na občutljivi koži.
• Propilen glikol: naftni derivat, ki se ga dodaja izdelkom za vlaženje. Povezan je z draženjem kože.

Izognite se škodljivim sestavinam

Z uporabo mineralnih ličil se izognemo vsem nepotrebnim sestavinam in na kožo nanesemo le tisto, kar zares želimo. Ker gre (z redkimi izjemami) za »suhe« produkte, pri izdelavi ne potrebujemo konzervansov, izdelki pa imajo dolg rok trajanja. Primerni so za zelo občutljivo kožo, saj vsebujejo sestavine, ki pomirjajo, večinoma so tudi brez dišav (po želji jih lahko odišavimo z naravnimi eteričnimi olji). Zelo dobro se obnesejo pri nečisti koži, nagnjeni k mašenju por ali aknam, saj mineralne sestavine ne mašijo por. Glavni sestavini mineralnega pudra sta cinkov oksid in titanov dioksid, ki sta tudi zelo dobra UV filtra in tako ščitita kožo pred škodljivimi učinki UV sevanja.

V trgovini težko najdete puder, ki vsebuje le sprejemljive sestavine? Ne najdete pravega odtenka pudra? Izdelajte mineralni puder kar sami na ekskluzivni delavnici!

The post Škodljive sestavine v ličilih appeared first on Kremica.

Kot smo spoznali v prispevku o nastajanju naravnega mila, imajo trda mila, narejena po tradicionalni metodi, bazičen pH, ki znaša nekje med 8 in 10. Komercialni šamponi imajo pH v kislem rangu, od 4,5 pa vse tja do okoli 7. Kaj pa potrebujejo naši lasje? Če jih umivamo z bazičnimi sredstvi, se kutikula las (to je luskasta povrhnjica) ne bo zaprla in las ščitila pred izgubo vlage. To pomeni, da se bodo lasje ob dolgotrajni bazični negi izsuševali, hkrati pa bodo zaradi dvignjene povrhnjice bolj nagnjeni z vozlanju in abrazivnim poškodbam. Gre za precej resne mehanske poškodbe las, ki jih je kasneje težko odpraviti. Če si res želimo uporabljati naravno milo kot šampon za lase, potem je pametno, da umivanje las zaključimo s kislim izpiranjem. Za to lahko uporabimo redčen jabolčni kis ali katero koli drugo sredstvo, ki ima kisel pH.

Drug problem pri uporabi naravnih mil pa je ta, da v trdi vodi (ki jo imamo skoraj vsi Slovenci), zaradi prisotnosti apnenca, kalcija in magnezija molekule mila tvorijo netopne soli, ki jih pogosto opazimo kot “smetanaste” ostanke na kopalni kadi. Na koži to še ni tako velika težava, kot pa je na laseh, kjer se te soli nalagajo in lase puščajo na pogled mrtve, suhe in obtežene.

Še zadnja opazka pri zamenjavi šampona za milo pa je ta, da so naravna mila večinoma v trdi obliki in je vanje mnogo težje vmešati določene negovalne sestavine za lase. 

Moj nasvet bi bil, da namesto naravnega mila rajši uporabljate šampon za lase, ampak izberite takšnega, ki ima nežne, naravne sestavine ter primeren pH, namesto agresivnih komercialnih šamponov. Še bolje, šampon si izdelajte doma! Recept in navodila sledijo kmalu 🙂

P.S. Podobno velja tudi za umivanje las s sodo bikarbono. Tudi ta ima visok pH, 1% raztopina ima približno pH 8,0, kar je v preveč bazičnem območju za lase.

The post Naravno milo namesto šampona za lase? appeared first on Kremica.

Čisto strokovno je milo definirano kot natrijeva ali kalijeva sol maščobne kisline. Se sliši zapleteno? Sploh ni! Pripravite se za mini učno uro kemije! 🙂

Naravno milo nastane s kemijsko reakcijo, ki se imenuje saponifikacija ali umiljenje. Gre za reakcijo med kislino (natančneje maščobno kislino) in bazo (natrijev hidroksid – NaOH ali pa kalijev hidroksid – KOH). Ne glede na to, katere maščobe uporabimo pri izdelavi mila, vedno bodo vsebovale maščobne kisline v obliki trigliceridov. 

Triglicerid. S svetlo modro barvo je označena molekula glicerola, s črno barvo pa dolge verige maščobnih kislin.

Trigliceridi so molekule, ki so sestavljene iz molekule glicerola in treh molekul maščobnih kislin. Ko maščobam dodamo vodno raztopino NaOH, začne potekati reakcija umiljenja – saponifikacija. Med reakcijo 3 molekule NaOH zreagirajo z eno molekulo triglicerida in nastane ena molekula glicerola ter 3 molekule mila.

Saponifikacija – iz maščobe in NaOH nastane milo in glicerin

Skoraj dovolj kemije za danes 🙂 
Od izbrane baze je odvisno, ali bo naše milo trdo, ali pa bolj mehko oz. kremno. NaOH naredi trdo milo, KOH pa mehko ali celo tekoče milo.

Vsem naravnim milom pa je skupen pH – zaradi svojih kemijskih lastnosti imajo naravna mila vedno visok pH, ki znaša nekje med 8 in 10. Kemijsko gledano gre namreč za sol močne baze (NaOH) in šibke kisline (maščobne kisline), ki ima bazičen pH. Če vemo, da ima naša koža pH 5,5 (se še spomnite reklam za pH nevtralna mila za obraz?), potem bomo kaj hitro ugotovili, da imajo mila precej neprimeren pH za kožo. Kako to, da veljajo za bolj nežno izbiro, če pa je pH neustrezen? Naravna mila resda nimajo ravno nežnega pH, vsebujejo pa druge dobrote, ki jih industrijska mila ne. Prvič, med samo reakcijo se sprošča glicerol, ki kožo vlaži in neguje, ter preprečuje njeno izsušitev. Pri industrijski pridelavi mila se glicerol večinoma odstrani. Drugič, pri izdelavi mila doma v reakcijo vedno dodamo več maščob (prebitek), kot pa jih bo zreagiralo z NaOH. S tem se poskrbi, da v milu slučajno ni ostanka nezreagiranega NaOH hkrati pa višek maščob milo naredi še bolj nežno in hranljivo. Torej, ne glede na to, kaj z milom počnete, njegov pH bo vedno visok, bazičen. Če vam kdo ponuja pH nevtralno milo, ali ne pozna kemijskih osnov, ali pa ponuja nekaj, kar ni naravno milo. V visokem pH pa se skriva tudi odgovor, zakaj milo peče, če zaide v oči. Solze v očeh imajo namreč nevtralen pH (okoli 7), visok pH mila pa je za oči dražeč. 

Naravno milo je malce poseben domač kozmetičen izdelek. Ker med njegovim nastajanjem poteče kemijska reakcija, vhodne sestavine (maščobe, NaOH), v končanem milu niso več prisotne. To se vidi tudi na zapisu sestavin naravnega mila. Za primer vzemimo milo, narejeno le iz olivnega olja. Med njegovimi sestavinami ne boste našli ne olivnega olja (INCI: Olea europaea oil) niti NaOH (INCI: sodium hydroxide), temveč bo napisana le natrijeva sol olivnega olja – INCI: sodium olivate. 

Različne rastlinske (pa tudi živalske) maščobe pa milu dajo različne lastnosti. Nekatera naredijo mila bolj trdna, bolj nežna, bolj mehka, bolj čistilna … O tem bomo več spregovorili v prihodnjih zapisih 🙂

The post Kako nastane milo ali Vse o saponifikaciji appeared first on Kremica.

Potrebni pripomočki:

• Tehtnica
• Dve posodici, ki sta odporni na toploto. Priporočam steklene posodice, lahko so tudi iz nerjavečega jekla.
• Termometer za kuhinjsko uporabo
• Žličke
• Palični mešalnik ali ročni mešalnik
• Posodica za končan izdelek
• Večjo posodo z vročo vodo (vodna kopel)

Enostaven recept za losjon

Vodna faza

Oljna faza

Hladna faza

1. Stehtaj vse sestavine oljne faze v posodo in jo postavi v vodno kopel.
2. Stehtaj vse sestavine vodne faze v drugo posodo in po postavi v vodno kopel.
3. V kopeli segrej obe fazi na 70°C ter ju pri tej temperaturi inkubiraj 20 min. S tem se bodo vse trdne sestavine (masla, emulgator) stopile, visoka temperatura pa bo uničila mnogo neželenih mikroorganizmov.
4. Po 20 minutah zlij oljno fazo v vodno fazo ter ju dobro premešaj s paličnim mešalnikom.
5. Ko mešanica postane bela in kremasta, jo odstraniš iz vodne kopeli.
6. Med čakanjem, da se emulzija ohladi, s presledki nadaljuješ z mešanjem.
7. Ko temperatura emulzije doseže 45°C, dodaj sestavine hladne faze in spet dobro premešaj.
8. Losjon prelij v primerno posodico in počakaj da se popolnoma ohladi.

Opisan je osnoven postopek izdelave emulzije, ki služi kot temelj izdelave bolj kompleksnih izdelkov. Receptu lahko dodajate aktivne sestavine po želji, eterična ali parfumska olja, razmerje vodne in oljne faze pa si prilagodite glede na vaše želje. Mnogo idej in receptov boste zagotovo našli na teh straneh.

The post Osnovna navodila za izdelavo kreme ali losjona appeared first on Kremica.

Kaj so konzervansi?

To so sestavine, ki mikroorganizmom preprečujejo rast in razvoj v določenem izdelku. Uporablja se jih tako v kozmetični kot tudi v prehrambni industriji.

Zakaj je potrebno uporabiti konzervanse?

Kadar naredimo izdelek, ki vsebuje vodo, je nujno potrebno dodati konzervanse. V prisotnosti vode se mikroorganizmi lahko veselo razmnožujejo in s tem uničijo naš produkt. Mikrobi v kremi lahko z nanašanjem na kožo preko drobnih ranic v koži zaidejo tudi v naše telo in s tem povzročijo nevarne težave – od rahlih kožnih vnetij do smrtno nevarnih sistemskih okužb. Še posebej moramo biti pozorni na pravilno uporabo konzervansov pri izdelkih za nego kože okrog oči ter izdelkih za nego otroške kože.

Kateri mikroorganizmi lahko zaidejo v naš izdelek?

Glavni kvarljivci kozmetičnih izdelkov so bakterije in glive. Bakterije lahko razdelimo na Gram pozitivne in Gram negativne. V prvo skupino spadajo poglavitni človeški patogeni, kot so Staphylococcus, Enterococcus, Listeria in Clostridium. V drugo skupino sodijo bakterije, kot so E. coli, Salmonella, Enterobacteria in Pseudomonas. Glive, ki jih najdemo v slabo konzervirani kremi lahko prav tako razdelimo v dve skupini – plesni in kvasovke. Najbolj pogosto najdeni plesni sta Penicillium in Microsporum, kvasovka, ki jo najdemo v kontaminiranih produktih pa je pogosto Candida albicans.

Kako mikroorganizmi zaidejo v naš izdelek?

Škodljivi mikroorganizmi v naš izdelek pridejo že med samo izdelavo. Kljub temu, da delamo v čistem okolju s čistimi rokami in čistimi pripomočki, so mikroorganizmi že prisotni v nekaterih sestavinah ter na površini pripomočkov. Zato je pomembno da se med samim postopkom res trudimo, da z delom v izdelek vnašamo čim manj novih mikroorganizmov.

Ko je izdelek končan, je ob uporabi izpostavljen dodatnemu vnosu škodljivcev – vsakič ko s prsti zajamemo nekaj kreme iz lončka, vanjo zanesemo nekaj mikroorganizmov s površine kože. Mikroorganizmi so prisotni tudi v zraku, torej je izdelek izpostavljen okužbi že samo z odprtjem posodice.

Se lahko izognemo uporabi konzervansov?

Če vaš izdelek vsebuje vodo, potem ne. Če pa ste izdelali brezvoden produkt, kot je npr. masažno olje, mazilo za telo, balzam za ustnice, masažna ploščica, kopalna sol ali kopalna kroglica, vam konzervansov ni potrebno uporabiti. Če v izdelku ni vode, se bakterije in glive ne bodo mogle razmnoževati, torej ne bodo ogrožale vašega izdelka.

Pozor! Nekateri izdelki so sicer brezvodni, vendar pa se lahko sklepa, da bodo prišli v stik z vodo, npr. piling za telo na bazi maščobe in sladkorja. Ker se je namenjen za uporabo pod tušem, je zelo verjetno, da bo v lončku pristala tudi kakšna kapljica vode, ki bo omogočila razvoj škodljivih mikroorganizmov. V tem primeru je uporaba konzervansov toplo priporočana, če ne kar nujna.

Kaj niso konzervansi?

Med ljudmi, ki si želijo izdelati bolj naravne kozmetične izdelke, kroži mnogo nepravilnih informacij o varnih ali pa naravnih konzervansih. Žal pa pogosto te informacije ne držijo. Med sestavine, ki našega izdelka ne bodo zaščitile pred razvojem mikroorganizmov sodijo:

• vitamin E: to je antioksidant, ki bo kozmetičen izdelek ščitil pred oksidacijo (žarkostjo olj).
• ekstrakt grenivkinih pešk: tudi to je močan antioksidat. Komercialni pripravki so ponavadi narejeni v obliki vodne raztopine, ki vsebuje konzervanse (pogoste gre za parabene), zato imajo tudi sami nekaj lastnosti konzervansa. Popolnoma naraven ekstrakt pa sam po sebi ne deluje protimikrobno.
• med: kljub temu, da ima mnogo pozitivnih lastnosti za kožo, pa izdelka ne bo ščitil pred neželenimi mikroorganizmi.

The post Konzervansi v kozmetiki appeared first on Kremica.

Osnovne sestavine enostavne kreme so torej:

• Voda (ali druge sestavine kot so hidrolati, aloe vera gel ter mnoge druge vodotopne snovi)
• Olje (ali druge maščobe in v maščobah topne snovi)
• Emulgator

Na splošno pri izdelavi tipične kreme govorimo o dveh fazah – oljni in vodni. V prvo sodijo nepolarne sestavine, kot so naravna olja in masla, po navadi v oljno fazo štejemo tudi emulgator. V vodno fazo pa spadajo vse polarne sestavine – voda, hidrolati, vlažilne sestavine in druge dobrote.

Glede na strukturo mešanice, ločimo dva tipa emulzije – olje v vodi (O/V) in voda v olju (V/O). Pri emulziji O/V voda obdaja drobne kapljice olja, pri emulziji tipa V/O, pa je ravno obratno in olje obdaja drobne kapljice vode.

Večina krem in podobnih kozmetičnih izdelkov je emulzija tipa O/V, ki je po občutku precej lažja in se hitreje vpije v kožo kot pa emulzija V/O.

Za uspešen nastanek emulzije večinoma vsako izmed obeh faz segrejemo, nato pa zmešamo ter nadaljujemo z mešanjem, dokler se emulzija ne ohladi. Včasih pa želimo našim kremam dodati koristne aktivne sestavine, ki so občutljive na visoke temperature. Te sestavine kremi dodamo šele po tem, ko se emulzija ohladi pod določeno mejo (okrog 45°C). Vsem sestavinam, ki jih dodamo naknadno, rečemo »hladna faza«, kljub temu, da ne gre za novo fazo s stališča kemije. To poimenovanje nam zgolj olajša branje recepta za kremo.

The post Emulzije appeared first on Kremica.